04 5778410V torek, 5. 8. 2025 smo se v Domu sv. Martina zbrali z namenom, da se skupaj poveselimo ob dejstvu, da je gospa Milka dopolnila 100 let. Z prisotnostjo na praznovanju so ga. Milico razveselili njeni domači, zagodli so ji godci Folklorne skupine Sava Kranj, praznovanja pa se je udeležil tudi župan g. Jože Sodja.
Kdo je pravzaprav naša stanovalka ga. Milica Antolin?
Rodila se je 5.8.1925 v Podporeznu. V kmečko družino je prišla kot najmlajši, kar 16 otrok. Bilo je 9 deklic in 7 fantov. Družina se je preživljala s kmetijo in gozdom. Tudi Milica je bila vajena kmečkih opravil. Dobro je znala ravnati s konji.
Družina je bila vesele narave.. Imeli so svoj ansambel in celo sami izdelovali harmonike, violine in ostale instrumente. Z igranjem naokoli so zaslužili kakšen dinar. Veselo naravo in pozitivno mišljenje je od svoje družine podedovala tudi gospa Milica.
V osnovno šolo je hodila v Sorico. Do tja je bilo treba priti peš – pozimi, ko je bil sneg, (včasih tudi do pasu), je hoja trajala tudi uro in več. Spominja se, kako so se potem v šoli premraženi in premočeni sušili ob kmečki peči. Sicer pa so na poti v šolo in domov otroci počeli razne vragolije, smeha in otroškega veselja kljub dolgi poti ni zmanjkalo. Na šolo in pot v šolo ima gospa Milica lepe spomine.
Žal pa ni lepih spominov na II sv. vojno, ki je v krajih, kjer je živela, pustila močan pečat. Med vojno so Nemci njihovo domačijo podrli do tal. Družina se je bila primorana preseliti se v dolino, kjer so jih sprejeli in jim pomagali dobri ljudje. V borbi na Žirovskem vrhu je pod nemško ofenzivo med mnogimi partizani padel tudi njen brat.
Čeprav najmlajša, pa je bila gospa Milica prav tako aktivna. Svojim bratom v partizanih je nosila hrano, zanje je pletla in šivala oblačila.
Po vojni so se vrnili na kmetijo in postavili novo hišo ter hlev. Milica je pri gradnji hiše veliko pomagala. Na kmetiji je kasneje ostal njen brat, ostali odrasli otroci pa so šli vsak na svoj konec.
Gospa Milica je takoj po osvoboditvi otrokom pomagala kot učiteljica pri učenju branja in pisanja. Obstaja celo knjiga o tem njenem delu z naslovom: Ti si me naučila brati in pisati.
Kasneje pa jo je pot zanesla čez hribe v Bohinj. Tu je spoznala tudi svojega bodočega moža, Franca Antolina. Franc je bil prijeten in dobrovoljen mladenič, doma iz Prekmurja. Na železnici je delal kot prometnik. Poročila sta se in v Bohinjski Bistrici s pridnim delom zgradila hišo. Rada sta dopustovala na morju ter redno obiskovala Francove sorodnike v Prekmurju. Milica je delala v šivalnici in v zdravstvenem domu.
Zelo rada je imela otroke. Velikokrat je pazila otroke mladim družinam, dokler niso dobili varstva v vrtcu. Še vedno jo radi obiskujejo in se spominjajo lepih trenutkov v varstvu pri Milici.
Gospa Milica ima veliko nečakov in nečakinj, ki jo redno obiskujejo. Vsi jo imajo radi. To se vidi tudi po rednih in pogostih obiskih v Domu.
Še vedno gre rada na enodnevne izlete. Je radovedna, zanima se za mnoge stvari. Ima izreden spomin. Ve za vse letnice rojstva bratov, sester, nečakov in imena otrok nečakov, kaj delajo in kaj se učijo. Vsak dan prebere časopis Slovenske novice in to brez očal.
V Domu rada pomaga pri raznih opravilih. Tako z zaposlenimi kot tudi s sostanovalci se odlično razume že vseh sedem let, kolikor je v Domu.
Pravi, da se ne počuti stara 100 let temveč še vedno mlada. Jo pa včasih kakšna bolečina spomni na leta, pri tem pa pomaga konjska mast.